Zavezujoči cilji do leta 2020 tudi Zemeljski plin ima perspektivo

Zemeljski plin ima perspektivo, če ga uporabljamo s tehnologijami, s katerimi dosegamo visoke izkoristke. Taka tehnologija je soproizvodnja,« je na nedavni konferenci o zemeljskem plinu kot prehodnem energentu v nizkoogljično družbo poudaril mag. Stane Merše, vodja Centra za energetsko učinkovitost na Institutu Jožef Stefan.
V letu 2008 je skupna inštalirana moč SPTE (soproizvodnja toplote in električne energije) obsegala 100 GWel; v EU 27 znaša njen delež 11 odstotkov, v Sloveniji pa le 7, nadaljuje Merše, ki pravi, da je to tehnologija na katero lahko v prihodnje bolje računamo. Do leta 2020 bi lahko v EU imeli za 122 GWe dodatnih kapacitet SPTE (455 TWh električne energije in 1,000 TWh toplote).
Prenova direktive
Iz analize v okviru projekta CODE (Cogeneration Observatory and Dissemination Europe) je razvidno, da je bila direktiva o soproizvodnji kljub nekaterim zamudam uspešno prenesena v pravne rede vseh držav članic EU. Po Meršetovih navedbah trenutno poteka celovito vrednotenje izvajanja direktive in prejetih poročil držav članic. Sogovornik pojasnjuje, da mora komisija evropskemu parlamentu poročati glede nadaljnje harmonizacije računskih metod za določanje soproizvodnje z visokim izkoristkom z upoštevanjem izkušenj nacionalnih mehanizmov za podporo soproizvodnje. Aktualna pa je tudi prenova direktive. Tako potekajo prizadevanja, da se soproizvodnja vključi v novo enotno Direktivo o energetski učinkovitosti, ki naj bi zamenjala sedanjo direktivo o energetskih storitvah. Merše pravi, da je rešitev logična z vidika pomembnega prispevka soproizvodnje pri doseganju prihrankov energije, še posebej, če se bodo cilji za energetsko učinkovitosti prenesli na raven primarne energije (PPE). »Slabost te rešitve pa je, da bi lahko bile časovno zahtevne spremembe zakonodaje, ki bi v času priprave predstavljale negotove razmere za razvoj projektov proizvodnje.«

Druga možnost je po Meršetovih besedah ta, da se obstoječa direktiva o soproizvodnji prenovi s ciljem povečanja njene učinkovitosti – eden od predlogov je tudi, da se postavi zavezujoče cilje za soproizvodnjo do leta 2020, in sicer na podlagi posredovanih podatkov o ekonomskem potencialu za soproizvodnjo v državah članicah.
Seveda bo prihodnji zakonodajni okvir za soproizvodnjo na ravni EU v veliki meri odvisen tudi od vloge soproizvodnje v strateških dokumentih, med drugim novega akcijskega načrta za energetsko učinkovitost in strateškega načrta prehoda v nizkoogljično družbo do leta 2050.
Primanjkuje učinkovita podpora
Kot pravi Merše, primanjkuje učinkovite podpore za soproizvodnjo. Med glavnimi ovirami navaja visoke (spremenljive) cene zemeljskega plina, dolgotrajne in zapletene birokratske postopke, visoke stroške omrežja za daljinsko ogrevanje in negotovost glede števila priključitev. V prid soproizvodnji je med drugim shema zelenih certifikatov, podporna shema za odkup električne energije, investicijske subvencije in subvencije za demonstracijske projekte.
Z največjim deležem soproizvodnje elektrike in toplote se lahko pohvali severna Evropa (57,1 %); med gorivi pa prevladuje zemeljski plin (68,6 %).